Kritika predstave Sanne van Rijn: Morfotop

Otvoritvena predstava 'Morfotop' avtorice in režiserke Sanne van Rijn je v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma postavila kuliso beline, pred katero so se kazale tri performarke japonskega porekla. Preigravale so načine kazanja publiki in s tem preizpraševale kateri je tisti kod, ki komunicira s publiko, ter je dovolj jasen, da je razumljen.

I AM HUMAN – začetno soočenje performerke s publiko

„Like most higher primates, humans are social by nature. Humans are particularly adept at utilizing systems of communication for self-expression, exchanging of ideas, and organization. Humans create complex social structures composed of many cooperating and competing groups, from families to nations. Social interactions between humans have established an extremely wide variety of traditions, rituals, ethics, values, social norms, and laws, which together form the basis of human society. Humans have a marked appreciation for beauty and aesthetics, which, combined with the desire for self-expression, has led to cultural innovations such as art, writing, literature and music.“

(Wikipedia, the free encyclopedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Human )

Z enobarvnostjo ozadja in performerk se je v ritmičnih sekvencah prikazovalo centralno dogajanje pred kuliso, ki so si ga preformerke podajale. Prihod na oder je bil vedno iz desne strani in vedno posamezno.  V osrednjem delu pred kuliso so performerke vedno izvajale razne akcije obarvane z raznimi situacijami ali stanji. Sledil je prihod na oder ene izmed drugih dveh performerk, ki je prehodila oder od desne proti levi strani kulise. Ko je prišla do performerke, ki je bila v določeni situaciji, situaciji, jo je s hojo potegnila s seboj (kar se ni zgodilo z dotikom, ampak zgolj z pridruženem hoji) in tako rekoč prekinila - 'pohodila' dogajanje. Nakar sta se obe skupaj izgubili za kuliso. Akcije pred kuliso so varirale glede na obutev performerk (škornji, sandali, baletni copati, cokle... Včasih je bil dodan obutvi kakšen predmet (npr. škornji in bič, rdeč nos klovna, škatla na glavi in zgornjem delu telesa), včasih pa je bila obleka ali del obleke tisti, ki je poudaril akcijo performerke (teroristična maska, pokrivalo nune, kimono, nizozemska narodna noša...), včasih je telesnemu predstavljanju bila dodana kakšna beseda, kot na začetku. V enem momentu je bila akcija koreografija in petje na japonsko pop pesem. Akcije so si bile različne in vse mogoče narave, kljub temu je bilo bistvo, da so bile vse minljive in prekinjene s hojo. Minljivost in plastenje akcij je bilo raztegnjeno in trajajoče, kot tudi ta odstavek.

Repetativnost akcij hoje čez oder in izginotja za kuliso, kakor tudi variacije dogajanj pred kuliso, je vzpostavilo ritem predstave, ki je ohranjal intenziteto celotne strukture predstave, ki je bila po mojem mnenju do natankosti premišljena. Markacijo na tem mestu pripisujem časovnosti, ki je prvi del predstave popisala z minljivostjo dogajanja, kar je bilo povedano z besedami 'sneg je vzel vse'. V drugem delu predstave pa je časovnost zablestela v trajanju, saj je  prišlo do 'pozitivnega dolgčasa', ko so se performarke kazale v vzdušju 'kaj lahko naredim in sem'. Poudarjam, pozitivni dolgčas je tista premišljena časovnost trajanja dogajanja na odru, ki preseže mejo 'pravega' časa z takšno preciznostjo, ki osmisli pomenskost dogajanja na odru.

Prerez časovnosti so izvedle s klišejsko akcijo - tri pozicije, ki ponavadi vključujejo tri opice – ne slišim (zakrivanje ušes), ne vidim (zakrivanje očes), ne govorim (zakrivanje ust). Le-ta akcija je bila tista, ki je performerke postavila v vidno polje publike – pred kuliso. Vidljivost so izrabljale z izpostavljanjem svojih sposobnosti in zmogljivosti v kvazi tekmovalnem slogu. Preigravale so se z družbeno-kulturnimi potrošniškimi pomeni situacij, ki so jih uprizarjale. Pri publiki so preverjale kakšna je razumljivost jezikovnega koda pomenov, ter s tem izpostavile, da je gledalec/gledalka tisti/tista, ki plasira pomen akciji na odru in jo umešča v družbeni, kulturni, politični... kakršen koli kontekst potrošnika, ki se mu kaže. Kazale so svoja telesa in zmogljivosti kot reklamne akcije potrošniško prepoznavnih blagovnih znamk, od Loreala do Pantena, Honde, Peugeouta...Nakar se je po presežku dogajanja in zasičenosti predstavljanja klišejev pred kuliso vzpostavil moment v strukturi predstave, ki je ironiziral pomenskost dosedaj podanih vsebin (vsebine prepoznavnega pomena z ne globokega).  Vzpostavilo se je najbolj konkretno soočenje s publiko. S tem ko je ena od performerk začela recitirati znan komad benda Poljub in sicer komad Narejen sem bil da te ljubim draga. Diskurz koda, ki je komuniciral z nami – publiko, je dobil vzgib, ki je sestavil akcije dogajanja in njihovega načina kazanja in preigravanja: 'Je to tisto kar pričakujete?' 'Se razumemo?'.

Zaključno soočenje s publiko:

Do, do, do, do, do, do, do, do, do
Do, do, do, do, do, do, do
Do, do, do, do, do, do, do, do, do
Do, do, do, do, do, do, do

Tonight I want to see it in your eyes
Feel the magic
There's something that drives me wild
And tonight we're gonna make it all come true
'cause girl, you were made for me
And girl I was made for you

I was made for lovin' you baby
You were made for lovin' me
And I can't get enough of you baby
Can you get enough of me

(odlomek iz komada skupine Kiss, I Was Made For Loving You baby)

Soočneje s Morfotopom ni bilo nikakor predolgo, ampak premišljeno v času in prostoru, prav tako pa tudi v družbenosti, kulturnosti, političnosti, ženskosti, moškosti... skratka vsem kar lahko označuje in manipulira pogled gledal-ca/ke.

 

Jelena Milovanović