Kritika predstave Julie Bardsley: SKORAJ ISTO (surove vaje za nasilna dejanja kulture)

 

V predstavi Julie Bardsley Skoraj isto (Almost the same) je vse lepo, dobro in pozitivno izničeno. Obstajajo le grde, gnusne, strašljive, grozljive in neprijetne podobe. Že ko vstopimo v temačen, zadušljiv prostor, poln nenavadnih predmetov, kot so predpasnik poln dojk, obleka iz belih balonov, čevlji tapecirani z dlako, maketa bitke, vitrina s kakci, rdeče rokavice v katere je zabodenih nešteto žebljev in neprijetne fotografije, nas napolni občutek tesnobe. In nato še strog režim za gledalce – najprej se moramo po velikosti postaviti v vrsto, da vsak dobi svojo številko. Potem smemo vstopiti v dvorano. Najprej smo mi na odru, na tribuni pa se pojavi performerka, ki si iz umetnega nosečniškega trebuha potegne dva nagačena zajca. Sedaj se smemo usesti, spet vsak na z njegovo številko označeno mesto. In predstava se lahko začne.

Za začetek nas avtoričin glas opozori na nasilje in nepravičnost, ki se godi v gledališču, saj je nastopajoči vedno izpostavljen premoči občinstva. Nato nastopi ženska/žival/pošast. Družbo ji delata dva zajca, ki preko celotne predstave zamenjata več stanj – najprej sta nagačena, nato odrta in na koncu povita. Ženska je njuna skrbnica, morda mati, morda morilka.

Vse v predstavi je zaznamovano s trojnostjo in trikotniško obliko. Tako prostor na odru kot tudi prostor za gledalce sta v obliki trikotnika. Predstava je sestavljena iz treh delov – vivi-sekcij 1, 2 in 3 – vsakega pa zaznamuje svoja barva. Najprej prevladuje črna in v to barvo je oblečena tudi performerka. Čeprav nam pokaže svoje telo, pa obraz preko celotne predstave skriva pod masko. Prvi del je del zemlje, nagačenih zajcev, dreka, skratka, prvinske »čistosti«. Nastopajoča govori malo, prevladujejo pa živalski ali bolje rečeno divji zverinski kriki. Drugemu delu vlada rdeča barva, barva krvi. Prisotna sta smrt in klanje, z rdečim rabljem v svoji sredi. Tretji del pa je del bele barve, snega, kamnov, vode/sline in čistosti. Vendar pa niti bela barva ne prežene občutka tesnobe, gnusa in grozljivosti ter ne zmaga nad nasiljem, ki vlada v predstavi. 

Nato performerka odide z odra in njen glas začne prihajati od zadaj. Vsi se oziramo nazaj, da bi videli, kdo je ta oseba, vendar se nam njen obraz prikaže na mrežasti zavesi, ki je preko celotne predstave ločevala nastopajočo od gledalcev in na kateri smo spremljali paralelno in hkrati dopolnilno zgodbo nasilja in krutosti, ki je še pripomogla k šokantnosti performansa. Nato se prikaže Julija, nam pokaže svoj resnični obraz in nas povabi, naj si ogledamo njen delovni prostor. Tako na koncu nismo več nastopajoča in občinstvo, temveč enakovredni ljudje, ki hodimo drug ob drugem.

Predstava je tehnično resnično dodelana, njen potek in kompozicija pa sta natančno premišljena. Vse je vedno na svojem mestu, pripomočki pripravljeni, da odigrajo svojo gnusno vlogo in Julia vedno do časa preoblečena v pravo obleko. Tudi vsi scenski elementi, kostumi in rekviziti so dobro izdelani in uporabljeni, vsekakor pa so zelo nenavadni in čudni. Toda ali je namen vse te premišljene idejne in tehnične popolnosti le šokirati? Vzbuditi gnus in neprijetne občutke? In na ta način pokazati »dosežke« kulture? Večina gledalcev drugega sporočila ni našla. Bili so šokirani, presenečeni, ogorčeno so se spogledovali, v določenih trenutkih pogledovali v tla in nekateri celo odhajali. Vsi smo želeli videti, ali je ta monstrum sploh resnična oseba, in bili vsaj malo pomirjeni, ko se je na koncu pred nami pokazala popolnoma običajna ženska.

Skoraj isto je gledališče šoka in gnusa. V človeku vzbuja take negativne občutke, kot jih v vsakdanjem svetu ne bi doživel. Ko mu kaže gnusne podobe in razčlovečenje človeka ga pripelje pred nevsakdanje, izjemne situacije in mu s tem vzbuja določena čustva. Ki pa vsekakor niso prijetna. Naloga umetnosti je vedno bila vzbuditi nek estetski doživljaj. In v današnji postmoderni dobi, ko je lepo že izpeto, nesrečno klišejsko, realno obrabljeno in nenavadno ne več učinkovito, umetnost poseže po skrajnih sredstvih – postane kruta, surova, gnusna, pritlehna. Odvrača se od človeka in postavlja v ospredje pošast. Morda pa sodobni človek postaja pošast. Zastavlja se vprašanje, ali smo res tako otopeli, da mora umetnost poseči po najbolj skrajnih situacijah in podobah krutosti, da nas bo to ganilo in da bo predstava uspešna. Ali pa je to le rezultat neizvirnosti v umetnosti, ki ne zna učinkovati in pritegniti na drug način, kot da posega v intimne sfere gledalčevih občutij. Tega pa niti sodobni gledalec ni dolžan prenašati. Julia Bardsley je kot performerka nasilna do občinstva in ne obratno. Če pa gre pravzaprav za maščevanje, je to do občinstva nepravično in nekulturno dejanje. In če se Bardsleyeva želi boriti za pravice kulture, je s tem performansom dosegla ravno nasprotno.