Kritika predstave Julia Bardsley Skoraj isto (surove vaje za kulture nasilja)

 

Performans Julie Bardsley očitno želi delovati kot grozljivka. Ko skozi delovni vhod Gleja vstopimo v dvorano, nas povedejo v trikotnik na odru, od koder si lahko ogledamo (če od groze ne mižimo) uvodni prizor na tribuni: pošastna gologlava ''mati'' iz trebuha zmagoslavno potegne zajčji trupli. Za glavni del performansa se premaknemo na tribuno; smo občinstvo-sovražnik (na to namiguje tudi trikotniški diagram, ki vojsko gledalcev zoperstavlja samcatemu performerju). In res je občinstvo proti temu, kar je prisiljeno gledati, zelo kmalu negativno nastrojeno.

Ves performans se namreč odvije v istem puščobnem vzdušju, ki ga lahko še najbolje označimo kot ''horror''. Omejen barvni spekter (črno, rdeče), s-m kostumi, maska, ki spominja na kak Petek, 13., nagačeni zajci, lobanjice, gnus … Vse prispeva k tej vseprežemajoči grozavosti, ki naj bi imela na občinstvo kdove kakšen visceralen učinek; vzbudila naj bi nezavedni spomin na nasilje, ki ga sami trpimo kot ljudje, pripadniki kulture. Skoraj isto je drugi del Božanske trilogije, solo prvenca Julie Bardsley, in že po naslovu sodeč gre za nekakšno alternativno zgodbo o rojstvu (in koncu) sveta in človeštva. Pričujoči performans je tako strukturiran kot mit o nastanku kulture. Vsaka od treh ''vivisekcij'' je v znamenju ene barve in ustreznega pojma: črna/umazanija; rdeča/kri; bela/čistost. Konceptu vsake faze ustrezajo tudi kostum, rekviziti, akcije in posneto besedilo. Priča smo ''zverinskim vajam'', ponovitvi dogodkov z mitične ničte točke zgodovine, obrednemu ''nasilju, ki naznanja začetek kulture''.

Na splošno nam torej Julia Bardsley sporoča, da je ta začetek pogojen z (ritualnim) nasiljem. Podobno spekulativno tezo najdemo denimo pri Freudu. Drugo, bolj pereče sporočilo pa je, da to arhaično nasilje ni preprosto izginilo, temveč le poniknilo, in je še zmeraj prisotno v temelju naše, civilizirane kulture. Kot vidimo, Julia Bardsley tudi s tem sledi freudovski misli. To vseprisotnost nasilja prikazuje uvodna razstava, nekakšen freak-show, ki priča o ''nasilnih dejanjih'' ne kake atavistične, temveč moderne kulture (vojna, zatiranje, sramotenje, zloraba …).
Performans naj bi idejo o nasilju kot temelju kulture konkretiziral na odru. Vendar pa se ta namen bolj ali manj spridi, in sicer zaradi prenapete estetike, ki blokira vsakršno komunikacijo z gledalcem. Vseskozi nas zasipajo z obilico podob, ki ob vsej svoji ''krutosti'' (v Artaudovem smislu, torej intenzivnosti) v nas ne uspejo prebuditi kakih primarnih čustev, ampak le še večajo distanco med nami in dogajanjem na sceni in nas naposled začnejo dolgočasiti. Dejstvo je, da apeliranje na gole emocije gledalcev dandanes ne more imeti želenega učinka. Vse preveč smo intelektualistični. A vendar, performans ima tudi na konceptualni ravni veliko ponuditi. Omenimo lahko raziskovanje dualizma narava/kultura, ki ga je problematizirala strukturalna antropologija, pa fonološko poigravanje (minimalni pari: same/shame, sit/shit – torej ''skoraj isto''; homofonije: hoarse/horse, hair/hare … can't/cunt – ''almost the same''!). Vseeno pa te nastavke skoraj popolnoma preglasita vizualni in zvočni kič, in tudi epilog, ''povabilo'' performerke, naj si od blizu ogledamo prizorišče njenega obredja, ne more izbrisati meje med nami, civiliziranim občinstvom, in coprnijami, ki bi jih morali očitno le ''doživljati'', namesto da jih razumsko presojamo.

Največ, kar lahko performansu očitamo, pa je, da nasilje prikazuje kot nekaj okultnega in ritualnega, medtem ko v modernem času ugotavljamo ravno nasprotno, namreč da je nasilje večinoma čisto banalno, rutinsko opravilo. Nasilje je za Julio Bardsley nekaj krvavega, primarnega, skrivnostnega – je daleč od česa tako trivialnega, kot je denimo ekonomsko nasilje, ki mori že s tem, da odtegne sredstva za preživetje in tako ''pusti umreti'' – brez sile. Live and let die.

 

Miha Marek