Kritika filmov Isild le Besco: Polovična cena / Demi tarif in Charly

 

 

Ko film spregovori o socialnih vprašanjih, problemih in zagatah, ki jih neoliberalna družba večinoma pušča na obstranskemu tiru, je to že njegov velik dosežek – zato, ker je tovrstnih filmov malo, ker pogosto tudi sami obtičijo na obstranskem tiru, saj niso kompatibilni z mainstreamovskim distribucijskim sistemom ipd. Še večji je dosežek, če takšnemu filmu uspe pustiti vtis pri gledalcih, ne da bi se posluževal patetičnih (produkcijskih) prijemov, in tako odpre prostor razmisleku o tematiki, ki jo obravnava, torej doseže socialnopolitični učinek.

Oba filma Isild le Besco, ki smo si jih ogledali na letošnjem Mestu žensk, sta, vsaj teoretično, dosegla ta učinek. Avtorica je v Polovični ceni / Demi tarif že pred štirimi leti, v dokumentarno-igranemu duhu, v eni uri prikazala življenje treh zapuščenih otrok v labirintih velemesta. Ne omejujoč se opazno z določili vnaprej zastavljene zgodbe, avtorica enostavno spusti dogajanje, da se od začetka do konca sunkovito odvije pred gledalci. Film skorajda pusti vtis domačega video posnetka, ne obremenjuje se niti z uvodno in odjavno špico, rudimentarnost, grobost in surovost pa so oznake za njegov slog. A to še ne pomeni, da v tej surovosti ni prostora za liričnost, pravzaprav humano noto osrednjih protagonistov, ki so vendarle le otroci prepuščeni samim sebi. Avtorica izpostavi njihovo človeškost, (ne)moč in hrepenenja po varnosti skozi vrsto drobnih detajlov oziroma situacij razmetanih po celem filmu – v scenografijah podzemne, orientalskih trgovin in kaotičnega stanovanja v katerem živijo.

 

Kaj je neetičnega v tovrstnem prikazu od družine, družbe in posameznice (matere) zapuščenih otrok? Novinarka Dela se je v nedavnem prispevku spraševala o etični problematičnosti filma, ki je za junake vzel otroke, prav tako se ji je zazdelo vprašljivo »voajersko« prikazovanje golih otroških teles v filmu in, ja, tudi dolgi, neutemeljen izostanek matere, ker da tako dolgo otroci vendarle ne bi mogli sami preživeti. Slednjega bom kar preskočil, saj bo vsak(a), ki si bo film ogledal(a) sam(a) ocenil(a) ali očitek drži ali ne oziroma koliko je fabularni okvir pri tem filmu sploh pomemben. Ker je ocenjevanje splošne avtoričine etičnosti nedvomno prevelik zalogaj, in ker ta prispevek ne pišem za osrednji slovenski časnik h kateremu tovrstne širokopotezne ocene po naravi stvari tudi sodijo, se bom osredotočil na omenjena gola telesa, torej otroška. Vsekakor ne gre za prikaz teles v voajerskem slogu, ravno nasprotno, imamo opravka z navadnim realizmom prikaza. Rekel bom, da je v stilskem pogledu (filmski stil je odraz avtorskega koncepta) narobe bilo le to, da jih je avtorica prikazala delno, kvečjemu od zadaj, torej prikrivajoč (cenzurirajoč) najbolj »problematične« dele teles, spolovila. Edino na tej točki vidim, pogojno povedano, element neetičnosti, ali, bolje, stilske nedoslednosti; z drugimi besedami, neiskrenost prikaza golote vedno kaže na manko modernosti v izrazu, torej element bodisi konzervativnosti ali (samo)cenzure. Ti kadri se stilsko ne ujemajo s filmom kot celoto, ki je dovolj »groba«, da bi zlahka prenesla tudi kakšne trenutke »eksplicitne« otroške golote (kaj je sploh neeksplicitna golota?). To, da bi bila takšna golota otroška, bi ne bilo nič manj in nič več etično kakor če bi šlo za goloto odraslega, seveda. A najbolj hinavsko in kvazi-kritično je poudariti domnevno etično spornost prikaza zapuščenih otrok namesto izpostaviti vidno pogumnost projekta oziroma avtorice, ki se je tega prikaza lotila v družbi, ki tovrstne probleme velikokrat vešče in vztrajno prikriva.

Vrednost Polovične cene je, bolj kot samo opozorilo na socialno problematiko zapuščenih otrok, pravzaprav v imaginarni (a zato nič manj realni) sliki družbe, ki predstavlja okvir, vzrok in pogoj te problematike: esej o otrocih virtualno ustvari in izpostavi lastni realni socialni negativ, ki vzpostavlja in brezčutno dovoljuje revščino, katerega obstoječi sistemski socialni mehanizmi pravzaprav ne delujejo. Pomoč šibkim (otrokom) spet ponujajo neznani posamezniki (z miloščino, z drobižem), vpričo poskusu šolske socialne delavke, da otrokom pomaga. Po drugi strani je vrednost filma, zlasti s stališča rabe filmskega jezika, v igrivem prikazu pobega mladih posameznikov iz vseprisotnega dušečega objema standardizirane družbe, ki deluje kot protiutež izrazito depresivnim splošnim okoliščinam v katerih so se znašli protagonisti.

 

 

Pri Charly gre predvsem za film o odraščanju. Posnet je bil prejšnje leto, v bolj igrani in manj dinamični maniri, za razliko od prvega filma se tudi manj poslužuje prijemov značilnih za video-art. Najstnik iz depresivne družine, živi z ostarelima in zabitima krušnima staršema, se odloči za pobeg od doma. Po daljšem potovanju se znajde pred ciljem, ki si ga je zastavil, sanjskemu morskemu otoku, a se mu sanje vmes uresničijo na malce drugačen in nepričakovan način. Po naključju spozna zelo mlado prostitutko Charly, ki ga vzame s seboj. Tako začneta živeti v njeni prikolici, nekje na robu ničesar, ob neki avtocesti. Dečko sčasoma spoznava pomen odgovornosti do okolice, ki mu je do tedaj bila malodane neznana. Še bolj pomembno, med akterjema se ustvari intimni, a precej grob, surov in na trenutke igriv odnos, ki ju kmalu pripelje do seksualnega akta. Ta naredi simbolno prelomnico v njunem odnosu, saj se dečko kmalu potem odloči vrniti nazaj k svoji družini. Videl je svoj sanjski otok in se vrnil – soočamo se z nemožnostjo izbire, otrok je, namreč, zmeraj tudi suženj svojih staršev, le stopnja tega suženjstva variira.

Kot pri prvem filmu je tudi Charly predvsem ustvaril vizualno podlago, ki projicira lastni negativ. Bolj kot otožna depresivnost protagonistov, njuna socialna odrinjenost in očitno problematična odraščanja je tukaj pomembna projekcija teh treh tipik. Negativ je spet naša vsakdanja neoliberalna družba, v kateri zapovedana nedotakljivost otrok ostaja le deklarativna floskula »človekovih/otrokovih pravic«. Tisti otrok, ki ima nesrečo, da njegova starša nista uravnotežena in dovolj premožna pripadnika družbe kar zlahka zdrsne v vsakovrstne težave, vključujoč seveda prostitucijo, kriminal itn.

Avtorici predvsem gre pohvala, ker se precej avtentično spopada z večplastnimi socialnimi vprašanji. Realizem in mestoma tudi naturalizem, ki ga rabi v svojem filmskem izrazu potencialno uspešno usmerjata pozornost gledalcev onstran samih pripovedi, k razmisleku o številnih socialnih problematikah sodobnega kapitalizma kot družbe krize. Kolikor gre za klic k solidarnosti, ki se želi zoperstaviti odtujenosti, sta oba filma izpolnila svojo nalogo. Zaželimo ji še bolj radikalne filmske reze.