ZINE | Jasna Zavodnik: Absolutna umetnost |
|
|
|
Kritika predstave Bare Kolenc Atelje. "Klasična zgodba posredovana na način miselnih asociacij. Stalno smo priča prepletu sodobnega in arhaičnega."
 Atelje. Prelom 20. stoletja. Gledalci se posedemo okrog štirih miz, na lesene zaboje na odru. Odlična scenografija ustvarja občutek arhaičnega. V naši neposredni bližini oživi osebna zgodba kiparke Karle Bulovec, katere divja ustvarjalna energija je edini absolut njenega življenja. Protagonista predstave sta jasna, Alja Kapun upodablja Karlo, Gregor Luštek pa Ivana Mraka, njenega moža s homoseksualnimi nagnjenji. Ostali trije performerji so nekakšni alter egi, neizpolnjene želje, strasti, pričakovanja. Zgodba nam je posredovana parcialno, preko različnih podob, stanj in situacij, ki skupaj ustvarjajo kaotično celoto. Klasična zgodba posredovana na način miselnih asociacij. Stalno smo priča prepletu sodobnega in arhaičnega. Z načinom odnosa do gledalca avtorica predstave, Bara Kolenc, poudarja trenutek sodobnosti, zdaj. Gledalec je vržen v sredo dogajanja, vključen je v formo in vsebino. Iz odra je v drugi polovici predstave prestavljen na sedeže, kjer samo še iz distance opazuje nek zgodovinski moment. Sodobna je tudi forma predstave: asociacije, parcialnost, kaotičnost, malo dialogov, odnos do predmetov, alter egi, uporaba prostora, … Strukturiran kaos, kjer se dogodki odvijajo hitro, dinamično in si gledalec pravzaprav sam izbira prizor, ki ga želi gledati. Nasprotno so vlogi protagonistov, zgodba iz katere predstava izvira, prostor in čas klasični, zato smo priča stali fuziji dveh časov in prostorov, upodobitvi zgodovinske zgodbe na sodoben način. Teater postane atelje, fabula pa razdrobljena, transformirana, odraža intimo in ne vzročno-posledičnih dogodkov. Stalno se prepletajo novo/staro, subjektivno/objektivno, realnost/fikcija. Struktura je jasna. Zdi se, da Bara Kolenc natančno določa raven, na kateri izpostavlja eno ali drugo časovnost in prostorskost. Gledalec je posrkan v preteklost, obenem pa se zaveda realnega prostora in časa. Struktura je vidna. Strukturiranost dejanj podaja kompleksni preplet sedanjosti in preteklosti, vsebuje tiste drobce neorganiziranosti, lastne izbire, naključnosti, medsebojni odnosi v predstavi pa so konkretizirani. Ker je vloga protagonistov jasna in iz igralca iz nje nikoli ne izstopita, so dejanja ostalih treh nastopajočih zapostavljena, dobimo občutek, da na nek način bolj dodajajo h kompleksnosti, kot da bi jo soustvarjala. Nekakšen drugi plan. Odnos med igralci se nikoli ne spremeni. Gledalci so pravzaprav v nekakšni dvoji poziciji. Postavljeni so sredi dogajanja, povabljeni so h opazovanju in h presedanju, nagovorjeni so, na trenutke pa so zgolj tam. Občutek time machine. Potovanje v preteklost, fizična prisotnost in transparentnost. In nato potovanje nazaj v realni čas (v avditorij). Zdi se, da je, ob poudarjanju sedanjosti, katere predstavniki so gledalci, odrinjena sedanjost igralcev. Čeprav bližina gledalca omogoča videti tudi tiste male osebne stvari, ki so po navadi prikrite, gre za domišljijsko podajanje vlog, občutek objektivnega, neosebnega. Glede na to, da se Bara Kolenc igra s preteklostjo in prihodnostjo se stalno igra tudi z objektivno in subjektivno resnico. Način interpretacije likov je odličen, prisotna pa je njihova zamaknjenost v preteklost. Tako živa oseba na odru obenem je in ni. Gledalcu ostane občutek, da igralci skozi sebe oživijo karakter in ne skozi karakter sebe. Glede na lansko predavanje/performans Bare Kolenc, vidim v njenem delu obratni proces. Prej razsrediščanje, zdaj definiranje. Določanje. Premik od relativnosti h absolutnosti. Jasna Zavodnik |
| < Prev | Next > |
|---|
