Kritika dokumentarnega filma Irene Salina Tok: v imenu ljubezni do vode

"Ob ogledu filma se poraja specifičen občutek, da Američani končno odkrivajo toplo vodo – glej, vode zmanjkuje."

Privatizacija vodnih virov po vsem svetu je tema, ki se jo je bolj ali manj poglobljeno dotaknilo več aktivističnih dokumentarcev. Gre za pojav nasilja globalne korporativne logike nad logiko sonaravnega in trajnostnega razvoja, ki je edina možna opcija v prizadevanju ohraniti ekološko občutljive vire in zaloge pitne vode. Verjetno bolj kot za ohranitev življenjsko pomembne snovi gre pri temu boju za zoperstavljanje prisili dominantnega, finančno in simbolno močnejšega akterja. Ta se po navadi nevidno pritihotapi v nek po zahodnih standardih nerazvit del sveta in mu začne vsiljevati navadno, brezkompromisno in premočrtno korporativno vedenje. Kar navadno pomeni, da do tega trenutka brezplačna ali poceni voda sčasoma a precej hitro postane drago in velikokrat nedosegljivo blago. Gre za neusmiljeno korporativno neobrzdanost nad šibkimi lokalnimi skupnostmi.

Pot do naslade nad dobički pelje prek trupel. Boj za vodo je pravzaprav razredni boj. Sprememba oziroma mutacija kolonialne logike je v tem primeru resnično perverzna. Nekoč kolonizirani s pomočjo obratov in umazane industrije kateri so, kot »domorodci«, služili za ničen zaslužek in kos kruha so sedaj pred izzivom še bolj nesramnega početja. Namesto industrijskega obrata, ki »producira nova delovna mesta«, jim preprosto odvzamejo tisto kar jim vsem pripada – lokalni vodni vir, ki jim ga potem začnejo prodajati: easy money, torej. Ali pa jim, kot v primeru nekega Coca Colinega obrata v Indiji, enostavno preprečijo dostop do vodnega vira in ga uporabljajo v lastne zaslužkarske namene, medtem ko hkrati nesramno onesnažujejo okolje ipd.

Režiserka v tipični maniri aktivističnih filmov prikaže vrsto podatkov, številnih izvlečkov iz raziskav ter podobnih povezanih dejstev o stanju vodnih virov dokumentiranih v izjavah nekaterih akterjev, večinoma zaposlenih v različnih ameriških raziskovalnih inštitutih, predstavnikov okoljevarstvenih nevladnih organizacijah ali nekdanjih delavcev v korporacijah, ki jih je nedavno, kdo ve zakaj, srečala zdrava pamet. V dobrem delu filma je govora o situaciji v ZDA kjer se, recimo, soočajo z divjanjem korporacij kot je Nestle, ki dobesedno uničujejo vse možne vire pitne vode v širši okolici svojih obratov »le« zato, da bi jo napolnili v plastenke, ji dodali prepoznavno blagovno znamko in prodajali za dolar ali dva za pol litra. Pri tem mnoge izmed odvrženih plastenk potem končajo v oceanih kjer povzročajo kup ekoloških problemov. Vzporedno z dokumenti iz ZDA so dokumentirana dogajanja na posamičnih izbranih lokacijah »tretjega sveta« kjer ekoloških problemov, v kombinaciji s hudo revščino in lakoto, mrgoli. Kot ravnotežje vpogledu v krizne razmere so postavljeni prikazi nekaterih priročnih ali sistemskih učinkovitih rešitev, ki veliko pomagajo lokalnemu prebivalstvu, od sistemov za zbiranje deževnice, ki jih nanovo odkrivajo v ameriški provinci, do črpalk za vodo v Afriki, ki jih poganja otroški vrtiljak, ko se otroci z njim igrajo.

V večini primerov je boj proti takšnim obupnim razmeram vodne krize na plečih civilne iniciative. Edino nenehni upor lokalne civilne pobude pravzaprav prinaša otipljive rezultate. V bistvu nam gre predvsem za vprašanje lastnine nad vodnimi viri in ti morajo (p)ostati globalno javno dobro, lastnina nobenega in vsakogar. Vodni kartel v vzponu sicer spominja na polpreteklega naftnega, a bo učinek njegovega početja najbrž še bolj usoden. Preprečevanje revnim dostopa do vode, poleg zasužnjevanja, pomeni tudi novo, bolj ekstremno globalno razslojevanje oziroma potencialno podaljševanje konzervativno-kolonialnega pristopa Zahoda, tja proti sredini 21. stoletja.

Ob ogledu filma, zlasti, če ste si že večkrat ogledali podobne angažirane filme z okoljevarstveno in socialno tematiko, se poraja specifičen občutek, da Američani (produkcija je vendarle ameriška) končno odkrivajo toplo vodo – glej, vode zmanjkuje, saj jo po eni strani onesnažujemo, po drugi pa si jo lastijo multinacionalke v službi dobička. Precej površni, ilustrativni in včasih vprašljivi (neutemeljeni) argumenti nastopajočih ameriških strokovnjakov (do neke mere upravičeni s standardno potrebo dokumentarcev doseči čim širšo ciljno populacijo gledalcev) prispevajo k nekoliko reklamno-propagandnem karakterju filma s sicer resno temo. Občasna patetičnost in odvečna liričnost, poleg zmernega primanjkljaja suspenza (ki naj bi, pričakovano, izhajal iz radikalnosti obravnavane problematike), sta njegova bistvena manka, a mu ju ne bomo zamerili, saj s tovrstno filmsko govorico najbrž lahko največ prispeva k osveščanju javnosti prav tam kjer je nastal, v ZDA. Kar je v bistvu precej zahtevna in zelo pomembna, če ne ključna, stopnica na poti razvrednotenja sodobnega kolonializma. Oziroma razkrinkanja obsedene gonje kapitala proti javnemu, ki ga kapitalistična družba še vedno uspešno enači z demonom komunizma. V tem kontekstu še dodajmo: če bi bila avtorica film dala v neomejeno brezplačno distribucijo na internetu, bi bilo njeno emancipatorno poslanstvo verjetno uspešnejše, saj avtorski in aktivistični pristop drug drugega nujno ne izključujeta; predvajan v klasični distribucijski mreži ima film konotacijo transformacije aktivizma v mainstream, in ko postaja mainstreamovski mu emancipatorni naboj problematike upada in puhti.


Nenad Jelesijević