Kritika dokumetrcev B.H. Yael: Trgovanje s prihodnostjo in Irene Salina Tok: v imenu ljubezni do vode.
Lirični utopizem prihodnosti in šokantna kritika obstoječega stanja

 

 

Nesimbiotično razmerje med naravo in kulturo, ki se danes kaže kot instrumentalni odnos sodobne potrošniške družbe do našega naravnega okolja, katerega posledice so dejanske ekološke katastrofe in pričakovanje njihovega naraščanja v scenariju apokaliptične prihodnosti, sta na svoj način dokumentirala dva filma na letošnjem festivalu: poetični videoesej kanadske avtorice izraelskega porekla B. H. Yael Trading the future in »najstrašnejši film na Sundance festivalu,« kot so kritiki označili dokumentarni film v ZDA delujoče francoske novinarke Irene Salina: Flow – for the love of water.

Na prvi pogled filma druži skupna tematika in nemalo podobnosti na formalni ravni; a vsak izmed filmov dokumentira skupno temo okoljske problematike na drugačni ravni. Medtem ko se Yael osredotoča na idejo apokalipse kot bodoče ekološke katastrofe in išče izvore in vzroke kolektivne psihologije sekularnega apokaliptičnega fatalizma v krščanski tradiciji apokaliptičnega mišljenja, se Salina osredotoča na konkretni problem vodne krize (ki ga lahko imamo za enega vzrokov in posledic apokaliptičnega mišljenja). Medtem ko Yael prevprašuje splošne kolektivne in individualne vzroke psihologije fatalizma, kot posledice učinkov, ki jih ima obča človeška nenasitnost v odnosu do narave, nas Salina seznani s konkretnim problemom pragmatizma in cinizma multinacionalk, ki izrabljajo vodno krizo za krepitev lastne pozicije moči in ekonomskega uspeha. Ustrezno  različnim tematikam se razlikujeta tudi načina njune izrabe konvencij dokumentarnega žanra, njuni filmski poetiki.

Oba filma se navzven kažeta kot kolaž liričnih posnetkov narave, intervjujev z znanstveniki in strokovnjaki ter izjav mimoidočih oz. splošne populacije - a vendarle sta načina uporabe omenjenih elementov, kot tudi posledična učinka na gledalce, povsem različna. Mnenja mimoidočih so pri Yael impresionistična slika kolektivnega fatalizma, pri Salini pa izraz konkretne vodne stiske avtohtone populacije Bolivije, Indije, Južne Afrike, celo Kanade. Yael  v intervjujih z znanstveniki (sociologi, ekologi) razkriva predvsem ozadje modernega sekularnega katastrofičnega mišljenja v krščanski ideji apokalipse. Intervjuji razkrivajo, kako se ideja odrešenja izbranega ljudstva, ki mu je podeljena privilegirana moč, sprevrže v zahodni imperializem, ki vidi v prevladi zahodnih visokotehnološko razvitih družb, edino možnost napredka. Podobno se ideja o večvrednosti onostranstva napram tostranskem, minljivem življenju (ki jo je kot patološki element krščanstva razkrival že Nietzche) sekularizira bodisi v apatijo ob misli, da sami katastrofe ne bomo doživeli, bodisi v idejo o zamenljivosti zemlje z drugim planetom. Ideja Enosti postane omalovaževanje biološke in kulturne diverzitete, kar se kaže kot kult monokultur in pristajanje na učinke globalizacije. Navsezadnje človekov domnevno privilegiran status kot krona stvarstva, postane njegova sekularna različica instrumentalizacije narave ter ideologija trga laissez-faire kot neskončna emanacija želje in nezmožnost samoomejitve. V skupnosti religioznega in sekularnega fatalizma, se tako izrisuje kolektivna psihologija apatije, zaradi česar se apokalipsa izkaže za samoizpolnljivo prerokbo,  za »politični neuspeh«, za pristajanje na stanje, ki to stanje poglablja in tako vodi k dejanski (a ne nujni) ekološki katastrofi.

Na tovrstni politični neuspeh v obliki vodne krize opozarjajo znanstveniki v Salininem filmu, ki z naglim nizanjem nezmernih podatkov o ekonomskem ozadju privatizacije vode s strani multinacionalk, šokirajo gledalca in mu razkrivajo absurdnost instrumentalne ideje vode kot lastnine. Za absurdnega se tako izkaže konflikt med domnevno deklarirano željo pomagati revnim do vode in skrbjo za lastne ekonomske interese multinacionalk, ki nekaznovano črpajo vodo, ki ni nikogaršnja lastnina, in jo nato prodajajo ustekleničeno po nezmernih cenah, pogosto celo slabše kakovosti. Absurden je tudi cinizem EU, ki prepove rabo pesticidov (katerih izvor so vojni strupi), a jih množično izvaža na ameriški trg, in ki v državah tretjega sveta (npr. Boliviji) privatizira vodo, ki je v Evropi javna dobrina. V ozadju teh procesov pa stojita Svetovna Banka in Mednarodni Denarni sklad, ki s pomočjo dolgov uveljavljata svojo nadvlado na globalni ravni in s tem potrjujeta absurdnost postfordističnega latentnega prenosa oblasti iz nacionalnih vlad na multinacionalne korporacije.

 

 

V kontrastu s pogoltnostjo multinacionalk, se v filmih izrisujejo dealizirane podobe narave; a njihova vloga in način uporabe se pri avtoricah razlikujeta. V Yaelinem poetičnem video eseju zasedajo le-ti osrednje mesto: z dvojnimi ekspozicijami detajlov in panoramskih posnetkov podčrtanih z avtorsko glasbo, ki segajo od barvitih tropskih vodnih živali do kanadskih zasneženih gozdov, povsem očara gledalca in ga na vizualni ravni opozarja na neskončno bogastvo, ki se mu ta odpoveduje v imenu potešitve nezmernih, samoustvarjenih želja. Podobno funkcijo opozarjanja na izgubo imajo tudi posnetki mnoštva vodnih virov v Salininem filmu, vendar pa tu prevladujejo proti koncu filma in so le vložki, ki služijo kot kontrast dokumentarnim posnetkom kriznih območij in lokalne populacije.

 

Razlikujeta pa se tudi možni rešitvi obravnavanega problema, ki ga avtorici ponujata. Salina podaja navdušene pripovedi posameznikov, ki so našli konkretne rešitve vodne krize z napravami za zbiranje deževnice, prečiščevanje ali črpanje vode, ter dokumentira konkretne poskuse protestov in civilnih iniciativ proti multinacionalkam, ter tudi sama poziva k podpisu peticije za sprejetje člena o »enaki pravici do vode vseh ljudi« v deklaraciji OZN. Drugače vidi Yael možno rešitev bolj v spremembi kolektivnega mišljenja, katere podlaga je lahko prav tako religiozna, in sicer v ideji nativitete in svetosti življenja, v zdravem pojmovanju smrti ne kot koncu, temveč sredine življenja do katere moramo priti na pravilen način, v vrednotenju tostranskega življenja in sveta kot smiselnega. Izkaže se, da tovrstni obrat v mišljenju pelje v aktivizem, ki pa nujno temelji v »začeti pri sebi«, spremembi lastnega mišljenja. Dojemanje sebe kot svobodnih subjektov, nujno nosi s seboj odgovornost za svet, ki ga svobodno ustvarimo. Ta samo-vpotegnjenost, osebna odgovornost izhaja iz osebne prizadetosti avtorice ob obravnavani problematiki- avtobiografski vložki ter osebne refleksije zavzemajo velik del Yaelinega filma, ki se začne s pripovedjo o tem, kako se je pri 13 letih prebudila sama doma in prestrašila, da je napočil čas apokalipse in sama ni bila odrešena, zaključi pa z avtoričinim samoizpraševanjem vesti, škodljivosti pohlepa (tudi v obliki varčevanja, kopičenja dobrin) in osebnimi refleksijami o upanju na ohranitev lepote našega planeta, ki lahko premaga apokaliptični fatalizem.

Razliko v filmski poetiki avtoric v pristopu k skupni problematiki, bi lahko razložili tudi z različnim profesionalnim in morda tudi osebnim ozadjem, iz katerega izhajata (posebno če upoštevamo, da je Yael sama strukturirala svoj videoesej kot delno avtobiografski). Učinkovita, informativna, veristična poetika šoka Saline razkriva izkušenost televizijske novinarke; impresionistična, psalmodična, skoraj mistična poetična počasnost Yael pa bolj artistično naravnanost avtorice,  njeno religiozno otroštvo in iskanje nekega novega duhovnega odnosa do sveta kljub sicer deklariranem sekularizmu v odrasli dobi.

Kateri pristop je v izpolnitvi svojega namena bolj učinkovit, kateri je bolj uspešen pri osveščanju gledalcev in kateri ponuja boljšo možnost rešitve, pa ni nujno odvisno zgolj od ozadja vsakega posameznega gledalca in njegovih preferenc, temveč lahko filma razumemo kot komplementarna. Čeprav nas morda lirična refleksivnost Yael lahko bolj pretrese na intimni ravni, nam šokantnost razkritih podatkov pri Salini nalaga večjo nujnost konkretnega delovanja. Drugačna učinka filma lahko imamo za različna koraka na poti k odgovornemu delovanju za spremembo stanja: konkretna akcija in civilne iniciative predpostavljajo predhodno spremembo mišljenja; izhod iz apokaliptičnega fatalizma se izteče v občutek osebne odgovornosti. Neapokaliptična vizija prihodnosti je možna le ob prvem, a morda najtežjem koraku: »začeti pri sebi.«

Katja Čičigoj